V soboto, 27. avgusta smo se Tilen, Dario, Igor in Ana udeležili triatlonske preizkušnje ob Baškem jezeru na avstrijskem Koroškem. Kot pričakovano, smo bili nad organizacijo naših severnih sosedov navdušeni, k pozitivni oceni dogodka pa je botrovala tudi čudovita okolica, po kateri je bila speljana trasa.
Za nekatere med nami je bila tekma zaključek tekmovalne sezone, za Igorja pa prav prav posebna izkušnja, saj se je po uspešno prestanem prvem srečanju s triatlonom na domači tekmi, tokrat spoznal še z olimpik razdaljo.
Takole je povzel svoje vtise:
»Plavanje v čistem in primerno toplem koroškem jezeru, kolesarjenje okrog le tega in tek v senci krošenj bližnjega gozda, so bili odlična kombinacija triatlona ob Baškem jezeru. Sicer ga ne morem primerjat z nobenim drugim, saj je bil to zame precej nov izziv, moj prvi olimpik. Po pričakovanju – trpljenje v vodi (se še nisva spoprijateljila), čista uživancija na kolesu in zadovoljiv zaključek v supergah so vseeno, prepričljivo, premaknili mojo lestvico sreče korak višje. Čudovito vreme in družba pa je bila samo še pika na “i”! Vsekakor dogodek zasluži ponovitev, zato se drugo leto vrnemo spet, upajmo, da še veliko bolj številčni. 🙂 «
Tilen, ki je letos že uspešno opravil s prvim polovičnim Ironman-om v Budimpešti, pa je svojo izkušnjo z olimpik razdaljo povzel takole:
»No pa smo odkljukali tudi “olimpik”. Faaker see triatlon ponuja okolico, katera te pusti brez sape. 😉 Tudi zame je bil to krstni olimpik. 🙂 Z Ano in Dariotom smo se na prizorišču pridružili Igorju in Alenki. Sam sem bil zelo miren in pripravljen na boj. Vzdušje je bilo fenomenalno. Suport na nivoju! Hvala Alenka 🙂
Ker smo za pot porabili več časa kot je bilo prevideno, so priprave potekale hitreje in ko smo dobili zeleno luč za neopren je bila takoj akcija. Zadnji pregled opreme, neopren oblečen in pred mano se trak, ki označuje start. Kot je rekel soborec Igor, koncentracija 101% in že sem bil v vodi. Ritem na plavalnem delu me je presenetil v pozitivnem smislu. Sledil je težek kolesarski del. Na tem delu me je presenetil Dario, ki me je pozdravljal ob progi s krvavo ramo. To ni bil spodbuden znak, ampak njegove besede so bile: “sem v redu…samo gasa naprej…šibaj” Med “bojem” in pogledom na naravo je sem se znašel na tekaškem delu. Ta je bil speljan v večini po gozdu. Ob progi je bilo konstanto slišat navijanje. Seveda najglasnejša sta bila Alenka in Dario 🙂
Dal sem vse, ker sem premogel tisti dan in v tekmi užival. To ni le tekma triatlona. To je doživetje. druženje s soborci, vzdušje, emocije, spoznavanje svojih limitov in prekoračitev teh so samo nekateri deli tega doživetja, katere je vredno občutiti na lastni koži.«
Malo manj zadovoljen se je iz Avstrije vračal Dario, saj je po padcu na kolesu na začetku kolesarskega dela tekmovanje predčasno zaključil. Na nesrečni trenutek na kolesu ga bo še nekaj dni spominjal mavec na levi roki.
Seveda brez spremstva in logistične podpore ne bi šlo. Tokrat je za fotografije, pomoč pred in spodbujanje med tekmo poskrbela Alenka, za kar se ji vsi najlepše zahvaljujemo!
Ana
