ŠD 3ŠPORT se je tudi letos z veseljem množično udeležil prireditve 4. Istrskega tekaškega maratona (IM). Kar 30 članov se je podalo na Obalne ceste in uživalo v sončnem dnevu. Z odličnim tekom so presenetili vsi naši tekači in ponosni smo nanje, a Ana Radivo je s svojo zmago na 42km presenetila tudi samo sebe. Bravo naši in bravo Ana!
Organizatroji treh največjih istrskih športnih dogodkov, Istrski tekaški maraton (april), Istrski kolesarski maraton (september) ter Triatlon za pokal Istre (junij), vsako leto stopimo skupaj in si med seboj pomagamo pri organizaciji in izvedbi. Tako smo kot organizatorji otroških tekov IM, tudi letos, dan pred velikim maratonom, izpeljali tekaški dan za najmlajše, kjer je bila ponovno Bernarda Habe koordinatorka tako otroških tekov kot vseh prostovoljcev IM. Seveda brez pomoči vseh naših punc in fantov dogodka nebi bilo možno izpeljati. Hvala vsem!
Andrej Fink: “Letos sem se na polmaraton istrskega maratona, zaradi pomanjkanja časa, pripravljal sam. Sklenil sem, da bodo pomladne tekme pred njim, del mojega treninga, saj navsezadnje, na tekmi tudi tečem. Ali bom imel dovolj kilometrine, saj sem pozimi imel daljši tekaški premor? Bomo videli. Kakšen tempo bom zmogel? Upam, da v cilj pridem pred maratonci, ali pa vsaj pred Ano! Meča so glavna, ona narekujejo tempo in tekel bom tako, da bom užival.
Čudovitega sončnega jutra, sem bil povsem sproščen. Tokrat, prvič v klubskem dresu. O, ni žepa za telefon… Kaj pa selfie pred startom? Bodo že poskrbeli uradni fotografi. Danes sem samo tekač. Start! Prvi koraki. Mišice se oglašajo, ne da se jim. Prezgodaj? Ah, do Žusterne se bodo ja ogrele. Bivše Slavnikove garaže. Znan obraz! Goran in prva petka! Žusterna, končno prva osvežitev in spet nekdo kliče moje ime… Ha ha ha, Elena s kanonom in Petra sedita na bankini, poza za anale in gremo dalje. Če tečeš po levi, je prijeten hlad in senca, ob povratku bo pasalo. Jadranka. Sonce že pošteno pripeka in do naslednje osvežitve je daleč. Pošteno se je treba podpret. Mimo mene se odpelje Svetilnik, na Lonki godba, prav fajn, na koncu marine pa Ivančič s policijsko liziko, ha ha ha. Druga petka! Klanec v San Simonu marsikoga ustavi, ampak jaz se ne dam in ga pretečem. Joj, kako pogrešam kak požirek, osvežitev. Aaaaa, v Jagodju je zmanjkalo vode, uspem dobiti vzorec za poplahnit usta, druga pa itak ni. Prijazna gospa na klancu pred Parenzano iz broke deli vodo… čista zmaga! Obrnem v levo in zdaj samo še navzdol, med brajde. Ponovno Jagodje, za silo je nekaj malega vode, ampak, za silo. Čim prej mimo dimnika in Delamarisa, kjer je teta pred davnimi leti zlagala sardelce, do Jadranke, kjer gotovo majo kaj za pod zob. Pomaranča, frutabela, jeeej, tudi voda in izotonik! Kaj, če bi kar tu ostal in se nastavil soncu? Ne smem, nosim klubski dres. Do Rude bo malo vroče, potem pa spet končno v senci! Rex. Noge so že težke, pogled na Koper pa mamljiv. Prehiti me prvi maratonec s svojim spremstvom. Žusterna ni daleč, potem pa samo še raztek do Taverne. Še zadnje okrepčilo, zdaj pa zares. Začetek Semedelske ceste. Adrenalin narašča, noge postajajo lažje, korak daljši. Prehitel me je tretji maratonec, v cilju ga bučno pozdravljajo… še zadnjih sto metrov, pa zmagam tudi jaz! Končno, cilj na vidiku. Zdaj pa še za kamero 24 karatni nasmeh, ha ha ha. Upam, da ga je ujel. In znani obrazi v cilju, tretja, četrta in peta petka. Vanesa, Simona in Alenka. Medalje pa ni, do danes…. Si je nisem zaslužu, prepočasen! Ha ha ha ha….”
Erika Ražman:
“Istrski maraton je maraton veselja, druženja, smeha …vsi tečemo s ciljem, da odtečemo svojo izbrano pot oziroma izbrane kilometre….s ciljem, da izboljšamo svoj osebni čas teka, ali pa ne…želja vseh pa je vsekakor, da se imamo lepo…vsak na svoj način….Istrski maraton je maraton RADOSTI in SREČE.”
Lp Erika
Rok Terčelj:
“Pa je za nami težko pričakovani 4. Istrski maraton. Lani sem bil primoran izpustit maraton zaradi poškodbe, tako da sem se letos prijavil z še večjim užitkom 🙂
Priprave tudi letos niso potekale po načrtih, saj sem zaradi bolečin v hrbtu spremenil dolžino iz 21km na 10km.
Pričakovanja in cilji so bili zame precej visoki. Že zjutraj sem se počutil dobro in imel dober občutek. Z člani 3Športa smo se nekoliko odmaknili pred štartom in se v miru ogreli in pripravili na težko pričakovani tek 🙂
Bljižala se je ura 10.15 in napetost je naraščala. V prvi vrsti sami atleti in 2 triatlonca (jaz in Peter Harnold) 🙂
Pok… pa smo šli 🙂 Tempo je bil oster že od samega začetka. Že po dobrem kilometru se je naredila manjša skupinica petih tekačev, kateri smo lovili “ubežnika”.:)
Do 5km sem držal tempo skupinice, nakar mi je začelo primanjkovat moči in noge se niso več vrtele tako hitro 🙂
potem pa borba z samim sabo do cilja. od skupinice je ostala samo še trojica, katera je tekla 50m pred mano in katere nisem mogel več ulovit.
Zadni km pa, hmmm… 🙂 najprej hladen tuš, potem pa navijači in uživanje v teku. 🙂
Zakaj hladen tuš? V podhodu si je prišla pogledat tekače tudi mlada mamica z majhno punčko. Medtem, ko sta vodilna že precej pobegnila, se je trojica pred mano borila za 3. mesto. Za njimi sem se z samim sabo boril tudi jaz. Očitno sem zadnji km nekoliko slabše izgldal in je punčka rekla mami: mama, poglej tega strica, kako počasi teče. 🙂
No pa sem prišel do cilja na 6. mestu z zame odličnim časom. Dobra motivacija za naprej. 🙂
Naj še 1x čestitam vsem tekačem iz naše skupine. Ponovno smo naredili ogromno osebnih rekordov in veselje ter zadovoljstvo v cilju sta bila neprecenljiva. Ponosen sem na vsakega izmed njih. Dokazali so da govorice, da ne delamo dobro in da se z Ano premalo trudiva ne držijo in da če redno tečeš, ne iščeš izgovorov in ne stokaš, je rezultat zagotovljen.
Na koncu pa še češnjica na torti. Z najboljšo ekipo, večerja v Oljki Vanganel. Ta dan je bil res nekaj posebnega!
Na nove zmage 😉 “
Lp, Rok
Ana Radivo:
“Kaj naj rečem? Zelo sem vesela. Vsakega uspešno opravljenega športnega izziva se razveselim, zmaga na Istrskem maratonu pa je zares nekaj posebnega. Tudi zato, ker sem se na štart podala s strahom in negotovostjo, kaj me čaka v teh 42 km. K temu je botroval predvsem občutek, da nisem dovolj dobro pripravljena in slabše počutje v tednih pred maratonom. Ko sedaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je z vsakim pretečenim km odpadlo nekaj strahu in nesigurnosti. Kilometri so minevali brez težav, tudi klanci so mi šli presenetljivo dobro od nog. Zadnji del mi je sicer bilo težko, noge so že bile utrujene, za nameček sem začutila še krč v mečah, tako da sem zadnjih nekaj km bolj previdno tekla. A nekako sem se odločila, da me nič ne ustavi 🙂 Vedela sem, da sem prva ženska in tudi to me je dodatno motiviralo. Tako kot vzpodbuda in navijanje znanih obrazov ob trasi. Najlepši trenutek? V bistvu sta dva in misel na oba me je spremljala na vsakem koraku: nepozaben trenutek, ko preckam ciljno crto in iskreno navdušenje sotekacev in predvsem prijateljev, s katerimi lahko v cilju delim svoje veselje. Najlepše in predvsem neprecenljivo!”
